Zgodovina oddelka (Stran je v izdelavi. Prosimo za razumevanje.)

Oddelek za zgodovino

Verjetno je najpogostejša in v človeških glavah najgloblje zasidrana trditev o zgodovini in njenemu pomenu za človeštvo tista, ki jo je že pred več kot 2.000 leti v burnih časih odmiranja rimske republike zapisal Cicero. Njegovi misli, da je zgodovina učiteljica življenja, so v kasnejših stoletjih mnogi pritrjevali, nekateri ugovarjali, večina pa je potrjevala tisto drugo misel, prav tako pomembnega zgodovinarja, da se iz zgodovine lahko naučimo samo to, da se iz nje nismo nič naučili. Pa vendar se ob taki priliki kot je devetdeseta obletnica naše častitljive ustanove spodobi nanizati nekaj suhoparnih podatkov, ki se jim reče zgodovina Oddelka za zgodovino. Tisti drugi podatki, tisti sočni, svetli spomini, prav tisto, kar je najlepše v zgodovini, bodo zamolčani. Ostali bodo zapisani v mislih in skriti v dušah vseh – bodisi profesorjev, študentov ali sodelavcev –, ki so v preteklih desetletjih ustvarjali in sooblikovali naš Oddelek za zgodovino.

Med 13 znanostmi, ki so jim lahko slušatelji prisluhnili ob začetku pedagoškega procesa na Filozofski fakulteti, je bila tudi zgodovina. Na Historičnem seminarju, kot se je ob ustanovitvi imenoval Oddelek, so se predavanja pričela 19. februarja 1920. Najpomembnejša naloga ob ustanovitvi fakultete je bila kadrovska popolnitev profesorski mest. Za prvega profesorja v Seminarju je bil leta 1920 imenovan Ljudmil Hauptmann, ki je zasedel stolico za občo zgodovino srednjega veka in starejšo slovensko zgodovino. Kmalu sta se mu pridružila še Nikola Radojčić kot profesor za zgodovino Srbov in Hrvatov, ter Nikolaj Mihajlović Bubnov, ruski begunec iz Kijeva, sicer pa medievist svetovnega slovesa, kot profesor za antično zgodovino. Leta 1923 je Historični seminar dobil še prvega asistenta Ernesta Turka, ki pa je ostal le do 1927, ko je bilo njegovo asistentsko mesto zaradi racionalizacije ukinjeno.

Število stolic je skoraj dvajset let ostalo nespremenjeno, menjali so se samo njihovi nosilci. Ljudmila Hauptmanna, ki je leta 1926 odšel za profesorja obče zgodovine na Univerzo v Zagreb, je nasledil Milko Kos. Predavanjem iz obče srednjeveške zgodovine je pridružil še predavanje pomožnih zgodovinskih ved. Izven svoje redne zadolžitve je imel tudi predavanja iz starejše slovenske zgodovine, ki sicer niso bila predvidena v učnem programu. Nikolaj Bubnov se je 1924 upokojil, antično zgodovino pa je prevzel arheolog Balduin Saria. Praksa, da je katedro za stari vek zasedal arheolog, je ostal vse do 1985, ko jo je ponovno zasedel zgodovinar. Glede na strukturo pedagoškega kadra, je bil poudarek predavanj na srednjeveški in antični zgodovini. Šele leta 1937 se jim je sprva kot privatni docent, leto dni kasneje pa kot polno zaposleni docent pridružil Fran Zwitter, ki je prevzel predavanja iz obče zgodovine novega veka in hkrati začel predavati slovensko zgodovino od 16. stoletja naprej. S svojimi predavanji Zwitter ni zgolj obogatil delo v Seminarju, ampak je po zgledu francoskega zgodovinopisja v slovensko stroko uvajal nove metodološke prijeme. Njegov pristop je hitro vplival, da se je precejšen del študentov preusmeril v preučevanje novoveške zgodovine. V obdobju do druge svetovne vojne sta se kot predstojnika zvrstila le Ljudmil Hauptmann (1920 – 1926) in Nikola Radojčić (1926 – 1941).

Druga svetovna vojna je pomenila močno zarezo v razvoju Oddelka za zgodovino. Ob začetku vojne leta 1941 je Nikola Radojčić, ki je sicer že prej kandidiral za profesorsko mesto na beograjski univerzi, odšel v Beograd in tam ostal tudi po koncu vojne. Balduin Saria po italijanski zasedbi Ljubljane ni več predaval. Leta 1942 je odšel v Gradec in tam postal profesor arheologije. Fran Zwitter je bil 1942 najprej zaprt, nato pa konfiniran, po kapitulaciji Italije pa se je pridružil partizanom. Na fakulteti je tako med vojno ostal samo Milko Kos, ki se mu je na zahtevo italijanskih okupacijski oblasti kot honorarni profesor za zgodovino Italije pridružil še E. Dupre – Theseider. Dva semestra je antično zgodovino predaval tudi Vojeslav Mole, sicer umetnostni zgodovinar in arheolog, ki se je po akademski karieri v Krakovu, leta 1939 umaknil iz Poljske v Ljubljano. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bila ljubljanska univerza zaprta, predavanja se niso izvajala, možno je bilo zgolj opravljati izpite.

Če je do začetka druge svetovne vojne oddelek kljub skromnim kadrovskim okvirom deloval relativno stabilno, je bil po drugi svetovni vojni izpostavljen mnogim organizacijskim in pedagoškim spremembam. Tovrstni eksperimenti so se zrcalili tudi v pogostem menjavanju imen. Po letu 1948 je bilo namesto dotedanjega Historičnega seminarja uvedeno ime Institut za zgodovino, po letu 1962, ko so se je Filozofska fakulteta preselila iz Narodne in univerzitetne knjižnice v novo stavbo na današnji lokaciji, pa ime Oddelek za zgodovino. Leta 1975 se je Oddelek preimenoval v PZE (pedagoško znanstvena enota) za zgodovino, po letu 1982 pa ponovno govorimo o Oddelku za zgodovino.

Toda bolj kot kozmetične spremembe imena so na pedagoško in znanstveno delo vplivale mnoge vsebinske spremembe. Prva reforma je bila sicer izvedena že 1947, vendar je bila radikalnejša šele reforma 1949. Študij zgodovine je uredila po zveznem načrtu, ki je veljal za vse filozofske fakultete v državi. S to reformo je bil uveden enopredmetni študij zgodovine. Ker je bil v tem času, z izjemo ljubljanske in mariborske klasične gimnazije, ukinjen tudi pouk latinskega jezika na srednjih šolah in ker je nemščino kot obvezen tuji jezik vse bolj izpodrivala angleščina, je bil v okvir enopredmetnega študija vključen enoletni tečaj latinskega jezika s po štirimi urami tedensko ter poldrugoletni tečaj nemščine. Nove spremembe pri študiju zgodovine so se zgodile leta 1957. Zaradi ukinitve osemletne gimnazije in njenega skrčenja na štiri leta ter uvedbo enotne osemletne osnovne šole se je namreč povečala potreba po učiteljskem kadru. Zato so takratne šolske oblasti zahtevale uvedbo dvopredmetnih skupin na Filozofski fakulteti. Obseg predavanja na smeri A je bil zato zmanjšan za tretjino, obseg seminarskega dela pa za petino. Ohranjena je bila tudi enopredmetna skupina. Nemščina je kot jezik virov ostala obvezna tako na smeri A kot B, latinščina pa samo še na smeri A. Zaradi vztrajanja oblasti, da je na Filozofski fakulteti možen enopredmetni študij samo na slavistiki, se je tej zahtevi moral prilagoditi tudi oddelek. Z reformo leta 1960, ki je bistveno zarezala v obliko in kvaliteto študija zgodovine, je bila ukinjena možnost enopredmetnega študija zgodovine. Uveden je bil dvostopenjski študij zgodovine. Prvi dve leti sta predstavljali visokošolski študij, ki se je zaključil z diplomo prve stopnje, tretji in četrti letnik pa sta predstavlja višješolski študij. Ta se je po absolviranih štirih letih zaključil z diplomo druge stopnje. Žrtev reforme sta bila tudi latinski in nemški jezik, ki sta bila odpravljena kot obvezna pomožnega predmeta.

Posledice teh reforma so se pokazale zelo hitro. Študentje so se zaradi neznanja jezikov virov zelo redko usmerjali v študij starejše zgodovine. To se je odražalo v velikem kadrovskem deficitu tako v muzejih, arhivih in inštitutih kot tudi na samem oddelku pri usposabljanju znanstvenih sodelavcev in asistentov. Študij zgodovine je vse bolj šel v smeri učenja, samostojno delo študentov pa je stopalo v ozadje. Zaradi omenjenega primanjkljaja kadrov je bila 1967 obnovljena enopredmetna nepedagoška smer študija zgodovine. Kot nadomestilo za študijsko smer B sta bila uvedena intenzivna tečaja latinščine in nemščine v prvih dveh letnikih vsak v obsegu po šest ur tedensko. Udeleženci teh obveznih tečajev so predvsem po zaslugi lektorjev dosegli visok nivo jezikovnega znanja, ki je potreben za kvalitetno delo na starejšem arhivskem gradivu.

Nova reforma študija je sledila 1976. Zaradi zahtev po skrajšanju dobe študija in omogočanju dokončanja študija v predpisanih štirih letih je prišlo na dvopredmetnem študiju do zmanjšanja obveznosti. Odpravljene so bile klavzurne naloge, in seminarske naloge, ostalo je le diplomsko delo ob zaključku študija. Zaradi zmanjšanja števila seminarjev je trpela predvsem kvaliteta dela pri obravnavanju starejših obdobij. V okviru te reforme je bil na oddelku uveden tudi študij arhivistike. Prva predavanja iz arhivistike so se pričela 1979, ki sta jih v 2. in 3. letniku enopredmetnega študija  zgodovine vodila zunanja sodelavca Ema Umek in Jože Žontar. V tistem času je bil to prvi in edini oddelek za zgodovina v takratni Jugoslaviji, na katerem je bilo možno študirat arhivistiko tako na dodiplomskem kot na podiplomskem študiju ter pridobiti vse akademske stopnje vključno z doktoratom iz arhivistike. Za Emo Umek je izvajanje seminarja prevzel Vladimir Žumer, predavanja po letu 2000 izvaja zunanji sodelavec Boris Golec.

Leta 1985/86 je bil na pritisk od zunaj ukinjen prvostopenjski študij zgodovine. Na Filozofski fakulteti se je od tedaj izvajal samo štiriletni visokošolski študij. Prišlo je tudi do nekaterih sprememb pri razporeditvi ur. Uvedeni sta bili dve diplomi (ena na A študijski smeri, druga ne B študijski smeri), prerazporejena so bila nekatera predavanja in seminarji. Tako so bila na primer predavanja iz arhivistike prestavljena v tretji in četrti letnik študija.

Leta 1991 je bil študij zgodovine še zadnjič prenovljen in po tem sistemu so potekala predavanja vse do bolonjske prenove študija leta 2009. Koncept študija je bil povsem spremenjen. V vsakem študijskem letniku se je študent srečal z enim zgodovinskim obdobjem, v okviru katerega so je seznanil z občo zgodovino, slovensko zgodovini in zgodovino jugovzhodne Evrope. Nekaj odstopanj je bilo le pri antični zgodovini, ki je bila razdeljena na dva letnika. V prvem letniku so študentje tako poslušali grško antiko in srednji vek, v drugem novoveško zgodovino, v tretjem zgodovino 19. stoletja in časa do konca prve svetovne vojne, v četrtem letniku pa še sodobno zgodovino. Ohranjena je bila enopredmetna študijska smer zgodovine z intenzivnim študijem latinskega in nemškega jezika. Ter arhivistiko.

V takih razmerah, ko se je oblika študija zgodovine spreminjala skoraj vsakih deset let,  je bilo vodenje oddelka poseben izziv še večkrat pa breme. Po letu 1945 so si kot predstojniki sledili Milko Kos (1941 – 1950), Gregor Čremošnik (1950 – 1958), ponovno Milko Kos (1958 – 1965), Fran Zwitter (1965 – 1972), Metod Mikuž (1972 – 1974), Bogo Grafenauer (1974 – 1978), Vasilij Melik (1978 – 1980), Ignacij Voje (1980 – 1982), Miroslav Stiplovšek (1982 – 1984), Dušan Nećak (1984 – 1985), Ignacij Voje (1985 – 1990), Vasko Simoniti (1990 – 1991), Rajko Bratož (1991 – 1993), Dušan Nećak (1993 – 1995), Peter Štih (1995 – 1997), Janez Cvirn (1997 – 1999); Božo Repe (1999 – 2001), Vasko Simoniti (2001 – 2003), Marko Štuhec (2003 – 2005), Marta Verginella (2005 – 2007) in Bojan Balkovec (2007 – 2009).

Kadrovsko je bil oddelek takoj po drugi svetovni vojni zelo prizadet, saj je od nekdanjih profesorjev na njem ostal samo Milko Kos, ki je ohranil stolico za občo zgodovino srednjega veka. V naslednjih letih se je pospešeno kadrovsko dopolnjeval. Leta 1946 je stolico za zgodovino Južnih Slovanov prevzel Gregor Čremošnik, velik poznavalec zgodovine Dubrovnika ter strokovnjak za cirilsko paleografijo in diplomatiko. Stolico za stari vek je za Balduinom Sario prevzel Josip Klemenc, ki je poleg antične zgodovine na oddelku vodil še študij arheologije na takrat ustanovljenem oddelku za arheologijo. Tem že obstoječim stolicam sta se pridružili dve novi. Že leta 1946 je bila ustanovljena stolica za zgodovino Slovencev. Njen prvi nosilec je bil Bogo Grafenauer. Naslednje leto je bila ustanovljena stolica za zgodovino narodnoosvobodilnega boja, ki jo je zasedel Metod Mikuž. Njegova venia legendi et examinandi se je kasneje razširila še na občo zgodovino in zgodovino narodov Jugoslavije po prvi svetovni vojni. To je bila prva katedra za najnovejšo zgodovino na jugoslovanskih univerzah. S svojim delom je Metod Mikuž postavil temelje za preučevanje najnovejše zgodovine, oddelek pa je postal zgled tudi za druge univerze. Leta 1948 se je na fakulteto vrnil ter nadaljeval s predavanji iz obče zgodovine novega veka Fran Zwitter, ki je po odhodu v partizane, bil prvi direktor na osvobojenem ozemlju ustanovljenega Znanstvenega instituta, po vojni pa je delal pri zunanjem ministrstvu kot ekspert za mejna vprašanja. Že leta 1946 je bil uveden tudi splošen predmet Uvod v študij zgodovine, ki ga je vse do leta 1982 predaval Bogo Grafenauer, za njim pa Vasilij Melik (do 1992), Peter Vodopivec (od 1982 do 1994), od leta 1994 pa ga predava Marko Štuhec.

Študijska shema, ki je bila zastavljena v letih po drugi svetovni vojni, je zdržala deset let, do leta 1958, ko je umrl Gregor Čremošnik. Njegova predavanja je začasno prevzel Bogo Grafenauer, leta 1960 pa sta si predavanja iz zgodovine jugoslovanski narodov razdelila dotedanja asistenta Ignacij Voje in Vasilij Melik. Ignacij Voje je prevzel obdobje od naselitve Slovanov do srede 18. stoletja, Vasilij Melik pa obdobje od srede 18. stoletja do leta 1918. Do sprememb je ponovno prišlo po upokojitvi Milka Kosa leta 1965. Predavanja iz obče zgodovine srednjega veka je prevzel Ferdo Gestrin, predavanja iz pomožnih zgodovinski ved pa zunanji sodelavec Božo Otorepec. Ko so bili leta 1969 vzpostavljeni kadrovski pogoji, se je razdelil tudi kompleks predavanj iz slovenske zgodovine, ki jih je do tedaj pokrival Bogo Grafenauer. Predavanja iz zgodovine Slovencev in drugih jugoslovanskih narodov od sredine 18. stoletja do prve svetovne vojne sta prevzela Vasilij Melik in Janko Pleterski in si jih dodatno razdelila. Melik je predaval starejši del (do 1870), Pleterski pa novejši del zgodovine (do 1918). Na željo študentov je bil v tem času uveden tudi poseben kurz predavanj iz zgodovine Starega vzhoda, ki ga je do leta 1980 vodil Viktor Korošec, po letu 1988 pa ga kot zunanji sodelavec predava Janez Marolt. Leta 1975 se je upokojil Fran Zwitter. Njegovo stolico je 1979 prevzel Peter Vodopivec, vendar je njegova venia legendi et examinandi veljala le za obdobje od francoske revolucije do leta 1918. Obdobje novega veka do konca 18. stoletja je tako ostalo nepokrito. Snov je smiselno v svoja predavanja vključil Ferdo Gestrin, posledično pa se je tudi stolica za občo srednjeveško zgodovino preimenoval v stolico za občo zgodovino fevdalizma.

Po upokojitvi Metoda Mikuža leta 1981 je do sprememb prišlo tudi na katedri za sodobno zgodovino. Mikuž je namreč predaval obsežno materijo, ki je obsegala tako občo kot tudi jugoslovansko in slovensko sodobno zgodovino. Snov je bila zato smiselno razdeljena v obdobja med obema vojnama, na zgodovina NOB in na zgodovino po letu 1945. Do delne delitve je prišlo že 1972, ko je Miroslav Stiplovšek prevzel predavanja iz slovenske in jugoslovanske zgodovine med obema vojnama, obdobje po 1941 pa je ostalo Mikužu. Po njegovem odhodu v pokoj je predavanja za obdobje po 1945 prevzel Dušan Nećak, za obdobje NOB pa je nastala praznina. Sprva sta si to obdobje razdelila Stiplovšek in Nećak, nato pa je predavanja prevzel zunanji sodelavec Tone Ferenc in jih pokrival do svoje upokojitve leta 1997.

Veliki problemi s kadrovsko popolnitvijo so se pokazali v začetku osemdesetih let, ko so v nekajletnem razmaku odšli v pokoj štirje profesorji, ki so s svojimi predavanji pokrivali pomembna obdobja zgodovine. Leta 1979 je odšel Jože Kastelic, ki je od 1970 pokrival stolico za stari vek,  tri leta za njim Bogo Grafenauer in Janko Pleterski, leta 1983 pa še Ferdo Gestrin. Njihov odhod se je močno čutil pri izvajanju pedagoškega procesa. Sprva se je problem skušalo reševati s podaljševanjem sodelovanja sicer upokojenih profesorjev pri učnem procesu (Bogo Grafenauer do 1985, Janko Pleterski do 1984, Jože Kastelic do 1985), kasneje pa so bile njihove obveznosti porazdeljene med ostale sodelavce oddelka. Stolico za antično zgodovino je 1985 zasedel Rajko Bratož. Občo zgodovino fevdalizma je med 1983 in 1986 začasno prevzel Ignacij Voje, za njim pa Janez Peršič. Peršič je od 1987 predaval tudi del slovenske zgodovine, drugi del pa je prevzel Ignacij Voje. Izbrana poglavja iz slovenske zgodovine za študente 3. letnik sta prevzela zunanja sodelavca Branko Reisp (do 1989) in Darja Mihelič (od 1984 do 1995). Vasilij Melik je po dokončnem odhodu Janka Pleterskega ponovno združil predavanja iz zgodovine Slovencev od sredine 18. stoletja do 1918 in jim dodal posamezna poglavja iz zgodovine jugoslovanskih narodov. Tako stanje je trajalo vse do 1988, ko je predavanja iz zgodovine jugoslovanski narodov kot zunanji sodelavec prevzel France Rozman. Po letu 2004 ga je nasledil Rok Stergar.

Po upokojitvi Vasilija Melika je leta 1991 stolico za slovensko zgodovino prevzel Janez Cvirn. Z odhodom Ignacija Vojeta leta 1993 pa je prišlo do večje kadrovske spremembe in prerazporeditev tudi na stolici za starejšo slovensko zgodovino in zgodovino jugovzhodne Evrope (prej zgodovina jugoslovanski narodov od naselitve do18. stol). Slovensko zgodovino in zgodovino jugovzhodne Evrope v srednjem veku je 1994 prevzel Peter Štih, obe predavanji za čas od 16. do 18. stoletja pa Vasko Simoniti. Po odhodu Boža Otorepca leta 1993, je predavanja iz pomožnih zgodovinskih ved prevzel zunanji sodelavec Dušan Kos, po letu 2003 pa Peter Štih. Vrzel na področju obče zgodovine in cerkvene zgodovine v novem veku je v letih med 1994 in 2001 oddelek pokrival z angažiranjem zunanjega sodelavca Franceta Dolinarja, dokler ni to področje prevzel Marko Štuhec. Leta 1994 je stolico za občo zgodovino 19. stoletja okrepila Marta Verginella. Po upokojitvi Toneta Ferenca se je tudi katedra za sodobno zgodovino razdelila na slovensko zgodovino, občo zgodovino in zgodovino Jugovzhodne Evrope. Predavanja so še naprej izvajali Božo Repe, Dušan Nećak in Miroslav Stiplovšek, ko pa se je slednji leta 2001 upokojil, ga je nadomestil Mitja Ferenc. Leta 1995 je Božo Repe prevzel katedro za obdobje 1941 do 1945 in s tem zapolnil praznino pod odhodu Toneta Ferenca. Konec 1999 je oddelek za zgodovino zapustil Peter Vodopivec, njegova predavanja je prevzel Walter Lukan.

Kadrovski problemi, ki oddelek zaznamujejo že od osemdesetih let prejšnjega stoletja, so nastali zaradi težav pri vzgoji znanstvenega podmladka. Zaradi finančnih omejitev se oddelek nikoli ni mogel pohvaliti s pretiranim številom asistentov. Prvemu asistentu Ernestu Turku, ki mu je tedanja oblast v okviru racionalizacije delovno mesto ukinila 1927, so po drugi svetovni vojni sledili Vasilij Melik (1947 – 160), Marjan Britovšek (1951 – 1962), Ignacij Voje (1951 – 1960), Miroslav Stiplovšek (1962 – 1972), Ferdo Gestrin (1959 – 1960), Peter Vodopivec (1971 – 1979), Janez Peršič (1973 – 1986), Rajko Bratož (1976 – 1886), Vasko Simoniti (1981 – 1989), Peter Štih (1987 – 1994), Marko Štuhec (1987 – 2001), Bojan Balkovec (1988 – 2000), Janez Mlinar (1997 - ) Rok Stergar (1998 – 2004) in Danijela Trškan (1999 – 2002).

Deloma je kadrovsko vrzel oddelek reševal tudi z mladimi raziskovalci. Prvi mladi raziskovalec je bil Franci Matičič (do 1981), njemu pa so sledili, Matjaž Klemenčič (1979 – 1982), Martin Grum (1982 – 1983), Boris Radosavljević (1989 – 1995), Sabina Žnidaršič (1995 – 1996), Alja Brglez (1991 – 1996), Egon Pelikan (1992 – 1996), Dušan Mlacović (1994 – 1999), Andrej Komac (1998 – 2003), Sašo Jerše (1998 – 2004), Alenka Cedilnik (2000 - 2003), Jernej Kosi (2007 – ) in Miloš Fon (2008 – ).

Po letu 1945 je oddelek za zgodovino posebno pozornost posvečal praktičnemu pedagoškemu izobraževanju bodočih učiteljev zgodovine. Do leta 1976 je metodiko pouka predaval zunanji sodelavec Bogo Stupan, od študijskega leta 1976/77 pa ga je nasledi redno nastavljeni predavatelj Štefan Trojar. S tem so bili ustvarjeni kadrovski pogoji za sistematično in strokovno poglobljeno izvajanje praktičnih oblik pedagoškega izobraževanja študentov zgodovine. Po njegovi upokojitvi 2002 je njegovo delo prevzela Danijela Trškan.

Hkrati z rastjo oddelka so se razvijale tudi službe, ki nudijo zaposlenim na oddelku strokovno pomoč. Če je akademski zbor srce oddelka in študenti njegovi udje, potem je oddelčna knjižnica sinonim za pljuča. Sprva so knjižnico urejali asistenti (E. Turk, Fr. Petre, B. Grafenauer, V. Melik, I. Voje), leta 1955 pa je oddelek dobil prvo bibliotekarko. Vse do svoje prezgodnje smrti leta 1968 je delo bibliotekarke opravljala sicer diplomirana zgodovinarka Slavka Kajba – Milić. Po njeni smrti je mesto zasedla Olga Janša – Zorn. Leta 1972 se je Zornovi pridružila še Nataša Stergar, ki je v knjižnici ostala vse do svoje upokojitve leta 2005. Ko je Olga Janša – Zorn leta 1980 odšla na Pedagoško akademijo za predavateljico zgodovine, je vodenje knjižnice prevzelo Stergarjeva, izpraznjeno delovno mesto pa je zasedel Matjaž Rebolj. Delo knjižnega manipulanta je od 1968 opravljala Cilka Smolič, po upokojitvi leta 1972 pa jo je nasledila Marjanca Cvek – Centrih. Ko je ona leta 1980 zapustila to delovno mesto, je na njeno mesto višjega knjižničnega manipulanta prišla Majda Čuden. V letih 1992 – 1993 je v knjižnici delovala tudi Elizabeta Hriberšek. Leta 1996 se je knjižničarski ekipi pridružila Barbara Šatej, ki je po odhodu Matjaža Rebolja na drugo delovno mesto znotraj fakultete, prevzela leta 2005 tudi vodenje knjižnice. Od 2006 se je kot bibliotekarka zaposlila še Maja Božič.

Knjižnici oddelka so pridružene še knjižnica Zgodovinskega društva za Slovenijo, ki je do knjižničnega fonda prišlo z izmenjavo za Zgodovinski časopis, ter zasebni knjižnici Frana Zwittra (pridobljena 1995) in Jadrana Ferluge (pridobljena 1996). Danes skupni knjižnični fond presega število 70.000 naslovov različnih knjig, med katerimi so mnoge edini izvod v Sloveniji.

Po letu 1945 je bil na oddelku služitelj Stane Hafner, po njegovi upokojitvi leta 1954 je njegovo mesto zasedla Cilka Smolić, ki je od 1968 opravljala še delo knjižnega manipulanta. Zaradi povečanega obsega administrativnega dela je bilo oddeleku leta 1987 dodeljeno delovno mesto pisarniškega referenta, ki ga je eno leto zasedala Jana Cedilnik, za njo pa od 1988 do upokojitve leta 2007 Ljudmila Langerholc. Kot samostojna strokovna sodelavka jo je nasledila Jasna Vanček.

Oddelek se trudi biti vpet v sodobne tokove znanosti zato skuša skladno s finančnimi možnostmi skrbeti za izmenjavo profesorjev in študentov. Tako so na oddelku gostovala s krajšimi ciklusi predavanj mnoga ugledna imena svetovnega in domačega zgodovinopisja. Izpostaviti velja gostovanje našega rojaka in uglednega bizantologa Jadrana Ferluge iz Münstra, ki je 1989 izvedel enotedenski ciklus iz bizantinske zgodovine namenjen študentom oddelka. Po letu 1990 pa so kot gostujoči predavatelji delovali na oddelku Walter Lukan (Dunaj), Andreas Moritsch (Celovec), Helmuth Rumpler (Celovec), Karl Stuhlpfarrer (Celovec), Harald Heppner (Gradec), Jože Pirjevec (Trst) in Silvija Kavčič (Berlin). Nekateri člani oddelka so predavali na tujih univerzah kot gostujoči profesorji. Dušan Nećak je 1886/87 in 1997/98 gostoval na Dunaju, 1993/94 v Celovcu in 1995 v Kölnu, Peter Vodopivec leta 1991 v Clevelandu (ZDA) in 1993 v Gradcu, Rajko Bratož leta 1995 v Salzburgu in 1996 v Celovcu, Božo Repe pa 1996 v Kaunasu. Ob postopnem institucionalnem približevanju Evropski uniji v začetku tega stoletja vse več naših dodiplomskih in podiplomskih študentov (2003/04 1, 2004/05 11, 2005/06 11, 2006/07 10, 2007/08 13)

izkorišča možnosti za vsaj semestralno gostovanje na eni od partnerskih univerz, enako pa tuji študenti (2004/05 5, 2005/06 10, 2006/07 13, 2007/08 9) prihajajo na oddelek.

S študijskim letom 2007/2008 je zaživel tudi skupni magistrski študijski program Zgodovina jugovzhodne Evrope, ki ga organizirajo Oddelek za zgodovino v Ljubljani in partnerji iz Univerze v Gradcu (Avstrija) in Univerze v Cluju (Romunija). Študij, ki želi prispevati k boljšemu poznavanju in razumevanju zgodovine jugovzhodne Evrope v širšem (srednje)evropskem kontekstu, se zaključi s skupno diplomo. Absolventom študija je avtomatično priznan študijski program in strokovni naziv v vseh treh državah partnerskih univerz.

Na oddelku so vedno poučevali profesorji, ki so poleg opravljanja pedagoškega procesa veliko pozornost namenjali tudi raziskovalni dejavnosti. Rezultat tega je cela vrsta državnih odlikovanj, domačih državnih nagrad in nagrad tujih držav za znanstveno dosežke in mednarodno sodelovanje. Mnogi člani akademskega zbora so bili (in so) člani domače in nekaterih tujih akademij znanosti in umetnosti. Od pokojnih profesorjev so bili tako člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti Milko Kos, Fran Zwitter, Bogo Grafenauer, Ferdo Gestrin, Vasilij Melik. Redni član JAZU v Zagrebu je bil Ljudmil Hauptmann, dopisna pa Milko Kos in Fran Zwitter. Dopisni član akademije znanosti in umetnosti BiH je bil Bogo Grafenauer. Ljudmil Hauptmann, Gregor Čremošnik, Milko Kos in Fran Zwitter so bili dopisni člani SANU, Kos in Zwitter pa tudi JAZU. Milko Kos je tudi dopisni član Poljske akademije znanosti in umetnosti. Med aktivnimi profesorji je član SAZU Rajko Bratož (od 1995 izredni, od 2001 redni član). Dopisni član SAZU je od 2007 tudi Peter Štih, ki je od 2008 tudi dopisni član Avstrijske akademije znanosti in umetnosti.

Zaradi obilice priznanj in drugih nagrad velja izpostaviti le tiste, ki jih je podelila univerza oz. fakulteta. Častni doktorat Univerze v Ljubljani sta prejela Milko Kos (1969) in Fran Zwitter (1985), naziv zaslužni profesor pa Fran Zwitter (1977), Metod Mikuž (1981), Bogo Grafenauer (1984), Ferdo Gestrin (1987), Vasilij Melik (1992), Ignacij Voje (1996) in Miroslav Stiplovšek (2002). Velika priznanja FF so prejeli 1988 Vasilij Melik, 1989 Bogo Grafenauer in Ignacij Voje, 1994 Dušan Nećak in 1999 Matjaž Rebolj.

Zadnja leta so oddelek v organizacijskem smislu obremenjevale predvsem aktivnosti povezane s ponovno reformo študija in uvajanjem t.i. bolonjskega študija. Študij ponovno postaja dvostopenjski. Na prvi stopnji bo možno predavanja iz zgodovine poslušati v okviru dvopredmetnega ali enopredmetnega univerzitetnega študijskega programa. Po prvi stopnji, ki traja tri leta, bo študent pridobil naziv diplomirani zgodovinar. Magistrski študij traja po novem dve leti in je razdeljen v štiri smeri, starejša zgodovina, novejša zgodovina, socialna in kulturna zgodovina ter raziskovalna in arhivska smer

Če se ob koncu predstavitve zgodovine Oddelka za zgodovino vprašamo v skladu s Ciceronovo trditvijo, s katero smo začeli ta tekst, kaj smo se iz teh nekaj vrstic naučili, lahko mirne vesti zapišemo naslednje. Naučili smo se (lahko) predvsem to, da vsaka znanstvena institucija, ne samo Filozofska fakulteta ali Oddelek za zgodovino, za svojo uspešno delo potrebuje trdne finančne okvire, da lahko akademski zbor premišljeno načrtuje svoje prihodnje delo. Potrebuje zadovoljivo kadrovsko zasedbo, da je vzpostavljena primerna kritična masa, iz katere raste novo znanje. In potrebuje predvsem stabilno organizacijsko strukturo, da se mu ni potrebno vedno znava ukvarjati samemu s sabo, ampak se lahko posveti svojemu osnovnemu poslanstvu - odkrivanju novega znanja in njegovemu širjenju. Toda glede na drugo misel iz uvoda, da se iz zgodovine lahko naučimo samo to, da se nismo nič naučili, ostaja globoko v nas skriti strah, da se tega niso naučili ravno tisti, ki o tem odločajo in diktirajo stalne spremembe.

                                                                                                 Dr. Janez Mlinar